Creative writting

Lena

Vozila se je z motorjem, mimo vojašnice in čez polje, po kolovozu. Rada je imela veter v laseh in občutek, da domačo ulico pušča za seboj in se podaja v neznano. Bila je svobodna, na tistem starem mopedu, s kratkimi rokavi in v ponošenih kavbojkah. A vozila ni sama. Tam se je svoboda končala. Vozil je sosed Maljavec, in vožnja ni trajala dolgo. Vedno se je končala na sredini polja, stran od pogledov ljudi in vedno je motor obtičal. "Svečke so šle, morala se boš nagniti in mi jih pomagati očistiti." Ko se je nagnila čez sedež motorja, se je zrinil za njo in nekaj motovilil pri njenih nogah. 

Ker je bila mlada, je zaupala. In še danes verjame, da jo je ravno njeno popolno zaupanje obvarovalo pred hujšo zlorabo. Ali pa je do zlorabe prišlo, pa jo je njeno telo potlačilo v praspomin, ki bo prišel na plano šele kasneje,  mogoče v drugem življenju. Ali pa je bila zloraba prihranjena za druga, malo starejša dekleta z ulice, ki so se prav tako rade vozile s starim mopedom.

--------------------------------

Rojstvo prvega

Toliko veselja in ljubezni, premešenega z zatrtim strahom in žalostjo, ki pljuje čez generacije in verige rodov. Morda moram začeti z zanositvijo, ki je prišla od vseh treh najbolj nepričakovano, hitro, za zavesami, starimi vsaj 30 let in nikoli opranimi. Takrat je bilo v mojem življenju še veliko "loose ends", v bistvu je bilo moje življenje en velik ohlapen konec, nedokončane sanje, zaključeni hribi, sanje o plezanju, strah, da bom naredila kaj narobe in me bodo odnosi spet udarili po glavi. Obenem pa notranja trma, da vem bolje in da lahko, zmorem vse.  

Kljub temu je zanositev spremljal velik zanos in neizmerna ljubezen do bitjeca, ki raste v meni.  Cigarete so postale ogrožujoče zanj, in sem jih ukinila, kot tudi ves alkohol. Prebelila sem najino hišo z barvami, ki so klicale k življenju. In se veselila. In bila zelo sama. Ker je bilo težko verjeti, da nisem.

Fant se je rodil po roku, ki so ga določili zdravniki, in po času, ko bi bil mogoč miren porod, kot so ga določili zdravniki. Nisem vedala bolje, zase in zanj. Z veliko mero optimizma sem predihavala popadke, ki niso odpirali poti zanj, od večera do jutra. Potem so zdravniki odločili, da potrebujem pomoč. In sem jo sprejela, z odprtim srcem. A ni bilo dovolj, ne zanj ne zame. Ob koncu je B. prevzel nadzor in  mene ni bilo več.  Najin fantek pa se je odločal za življenje na Zemlji in življenje tam, odkoder je prihajal.

Ko sem ga naslednjega dne dobila v naročje, je bilo pozabljeno vse. On je bil VSE. Takrat in dokler se ni rodila njegova sestra. Toliko ljubezni ne premore vzdržati v telesu kdorkoli. Jaz sem jo. Sestre, ki so prihajale k meni v najino malo sobico, so mi pritrjevale. Gospa, ljubezen vam sije iz oči in prsi. Dojenje je postalo najina najmočnejša povezava in fantek je razumel telo bolje kot katerokoli misel. Čutila pa sem njegov podedovan strah pred svetom. In njegovo neodločnost, ali naj ostane ali gre. Svet je bil prečuden zanj, od rojstva. Se ne morem bolj strinjati, moj dragi fant.

Vedno, vedno pa je lahko čutil ljubezen.  In to ga je oblikovalo vsa leta vnaprej.