Blog

4. januar 2023

Manifestacija za 2024 in naprej

Ker je že 4. januar, se je nekaj že dogodilo, in sicer: z mojima starejšima otrokoma smo danes na Velem Lošinju skočili v mrzlo morje in ustvarili spomin in povezanost za naprej. Mogoče bi bilo treba skupaj še po žerjavici :) kmalu.

V tem letu so moje besede sodelovanje, potovanja in #nas5. 

Kako do lepote teh treh besed? I am so ready to walk the talk.  Z neupogljivo namero in delom (#breathwork, pisanje, ja, delo na sebi).

31. december 2019

Manifestacija za 2020 in naprej

Danes manifestiram in si želim z vsem srcem:

Naj bodo vsi moji odnosi spoštljivi in ljubeči. Naj bodo ljudje na Zemlji spoštljivi in ljubeči drug do drugega. Naj se širi zavest o naši povezanosti in enosti.

Naj bo moja ljubezen do Zemlje še močnejša in moja povezanost z njo še jasnejša. Naj se zavest o povezanosti z Zemljo krepi med ljudmi, naj nas vse združuje. 

Naj bodo naša telesa naš sveti prostor, skozi katerega se univerzalna energija pretaka neomejeno in v dobro vseh nas. Naj vsi ljudje na Zemlji začutijo svetost teles in neizmerno obilje energije, ki nam je vedno na voljo.

Naj bo naša hrana čista in iz Zemlje, naj človeštvo čuva in ščiti naše naravne vire, vodo, morja in oceane. Naj nas narava združuje, in ne ločuje.

Naj naši otroci živijo pristno in v trenutku, čimdlje in dolgo, naj bodo sami svoji in v svoji moči. 

AHO.

31. december 2019

Pogled nazaj in naprej

Za mene je pogled nazaj predvsem seštevek tistega, na kar sem lahko ponosna in kar si premalokrat povem in priznam v najbolj zoprnih dnevih, ko se samo derem na otroke in piham skozi zobe.

Predvsem:

- Po selitvi iz Francije v Slovenijo sem se ponovno povezala s svojo družino, z mojo sestro, mami in očetom, in to na topel in nežen način. Energije med nami tečejo, kljub težavnim okoliščinam, ki jih prinaša težka bolezen.

- Rojstvo najinega tretjega otročka (pri mojih zrelih 47. letih)  je v naša življenja prineslo tudi zavedanje, da je vse mogoče. VSE! Še pred nekaj leti sva bila z Borutom (mojim možem, op.p. :) tik pred ločitvijo, vsak na svojih bregovih in svetovih. Vsako dogovarjanje naju je izčrpavalo, skrivala sva se drug pred drugim in se neizmerno bala reakcij drug drugega. 

V tem letu pa sva lahko opazovala, kaj lahko ustvariva, če naju ni strah drug drugega in če začneva (vsakodnevno in z veliko mero samoljubezni in iskrenosti) pometati pred svojim pragom. Notranjo moč sem sama črpala tudi iz ljubezni do najinega sinka, obeh večjih otrok in do najine zveze, ki jo je vredno graditi, in ne podirati. Če se imava rada, vsak zase in skupaj, je mogoče vse. VSE!

- Svoj prosti čas sem v letu 2019 znala izrabiti tako, kot sem si vedno želela: ustvarjalno, in ne z daljincem v rokah ali surfanjem po internetu. Ustvarila in izvedla sem prvi krog svojih delavnic pranayama dihanja, iz 0% do 100%. Ob pomoči Boruta, seveda (ki je skrbel za družino in razširil tudi glas o mojih srečanjih). 

Ko držiš v rokah ustvarjeno in čisto tvoje, se srce odpre na široko. In vem, da so mnogim naša srečanja pomagala premakniti kakšno skalo, ki je ležala na prsih predolgo. Kako lep lep občutek je to. In kako lepo se je bilo povezovati in odpirati prostor vsem, ki ste prihajali na naša srečanja. Neizmerno sem hvaležna za vse naše izmenjave, z vsakim posebne <3

In kaj čutim, da prihaja?

K sreči (še) nisem imela časa, da bi prisluhnila "velikim napovedovalcem", kaj jim šepeta intuicija ali govorijo zvezde za 2020. 

Moja intuicija pravi, da bo 2020 leto "vrnitve k osnovam" in izražanja vsega, kar je predolgo skrito čakalo v meni/nas, da se izrazi. 

Danes sem sanjala Trnuljčico, ki se je zbudila in ugotovila, da oživljajo tudi vsi okrog nje. 

Naj me ne bo strah izraziti, kar je v meni, pa četudi se mi zdi neprimerno ali grdo. Prav v teh delčkih mene same se vedno skriva največ svetlobe, preverjeno ;-) Speče, neizraženo, skrito in zasramovano ne more zbuditi živih, ne gre. Lahko samo čaka, mogoče do konca življenja. In konec je vedno blizu, to vem.

Potreba po izrazu me tudi vodi, da pišem te vrstice, ki jih pred letom dni prav gotovo ne bi (razen na skrivaj, seveda). Ko odprem svoje misli in srce svetu, svet čudežno oživi in podam mu lahko roko. Brez strahu, da bom zavrnjena. 

In tako pridem do "osnov", ki mi jih bo 2020 - tako čutim -kar metalo pod noge. Osnove so zame naša najgloblja prepričanja, na njih vezana čustva in naši odzivi nanje. Vsi naši odnosi, na katere lahko vplivamo in si jih izbiramo. 

Zakaj me je strah izraziti se? Zakaj sem še vedno žalostna, prav vsak dan? Zakaj ne morem spustiti nadzora nad življenjem? To so zame osnove. 

In vabim vesolje, da mi v naslednjem letu prinese odgovore. Let it come <3

15. december 2019

Povzetek

Danes se zaključuje Potovanje v celjenje, moja prva serija meditacij, ki sem jim v preteklih treh mesecih namenila kar nekaj svojega prostega časa. V bližnji preteklosti sem toliko časa in toliko pozornosti namenila teku, ki ga imam tudi in še vedno rada. Obe dejavnosti, pranayama dihanje in tek, temeljita na uporabi diha. Sta preprosti in enostavni, lahko ju izvajamo kjerkoli in kadarkoli. Ker je pranayama meditacija, ki zahteva naš aktivni angažma, ne potrebujemo voditeljev, terapevtov, gurujev, razsvetljenih drugih, da bi nas vodili. Dihamo vedno sami, s svojim telesom.  Dihamo vedno zase. Tudi zato mi je ta tehnika tako všeč. 

Na "moje" meditacije sem - ker verjamem, da je učinkovita v svoji preprostosti - vabila predvsem svoje bližnje /prijatelje. Nisem želela pretirane reklame, tudi zato, ker mi je tuja pridobitniškost, ki je vezana na reklamiranje. Reklam nisem  znala pogledati pozitivno. Borut je naknadno preko svoje mreže povabil še  vse tiste, ki se udeležujejo njegovih  krogov dihanja.  In zbrala se je skupinica "dihalcev", ob katerih sem se počutila lepo in ki so mi na vsakem srečanju odpirali srca, vsak posebej. Meditacije so bile učinkovite, energije so se premikale, vibracija je bila močna, čustva so bila čutena. In sama sem "dihalcem" vsakič znova neizmerno želela pomagati, še posebej moji sestri, za katero sem verjela, da potrebuje prav to pomoč.

Mi je pa postalo jasno, in sem se naučila, preverjeno, da pristop "za bližnje, prijatelje, zastonj, prostovoljno", v primeru meditacij, ki tako neposredno posegajo v telo in čustva,  ne deluje. Udeleženci meditacij morajo biti sami pripravljeni na spremembe in aktivno udeležbo, tudi na plačilo, zgolj in samo zaradi sebe in zaradi situacij, kjer se nahajajo.  

Tisti (sicer zelo redki), ki so se mojih srečanj udeleževali zaradi mene, da mi pokažejo "lojalnost", so imeli od naših srečanj najmanj.  Dejstvo, da so tam zaradi mene, je odvzelo meditaciji ves čar. Meditacija ni imela željenega učinka, ravno nasprotno. Sama pa sem se zato počutila prizadeto in ranjeno. Če hočeš pomagati drugim, lahko včasih prizadeneš sebe. Ja.

Torej, na naslednji cikel meditacij vabim vse tiste, ki si tja želite priti zaradi sebe, ne zaradi mene. Odlično zagotovilo, da pridete tja zaradi sebe, je  fiksno plačilo. Ki je lahko še vedno humanitarno.

Tudi vsebine naslednjih srečanj bodo namenjene celjenju naših čustvenih teles, ključna tema pa bodo naši ODNOSI, partnerski, družinski, prijateljski, poslovni. Se veselim <3

16. november 2019

"Nije to, šta je tuga za D-mol..." (Đorđe Balaševič)

Pri žalosti smo. Poznam jo bolje kot katerokoli drugo čustvo. 

Ko pride, ji rečem, o draga moja, a greva na pivo in potem ji pustim, da preplavi celo moje telo in ga zavije v znano težko sivo odejo, dokler mi komaj še uspe dihati. Ampak zadiham in ji rečem, poglej, ne morem več čutiti trpljenja meni dragih ljudi, res ne morem, in ne morem več trpeti sama. Kaj bova naredili? In mi reče: to samo pomeni, da imaš veliko srce. Pa rečem, jaz bi dala svoje dobro srce takoj, samo da ona ne bi trpela. 

Tako gre pri meni.

8. november 2019

Deliti ali ne deliti? 

Družbena omrežja, kjer se srečujem-o dnevno!, imajo vsak svojo vibracijo. FB se zdi kot splošni ljudski forum z obilico reklamiranja pofla, na twitter pokukam premalokrat, ker me odbija, in kadar kliknem, se zgrozim, Instagram pa je šik, vizualen, še vedno nežen in nevsiljiv. In zelo rada berem osebne zgodbe ob slikah, kot bi brala dobro knjigo. Osebne zgodbe, take iskrene, neposredne, ki jih začutim, so sploh moja strast.  Neštetokrat so mi pomagale, me navdihnile, potolažile. 

Zdaj, ko se vedno bolj odpiram svetu, pa se mi ob marsikateri delitvi moje zgodbe poraja vprašanje: "ali naj tole objavim ali je preveč osebno?" "ali tole smem, a ne bo mojih bližnjih preveč izpostavilo, pa mogoče tega nočejo" in "o Marička, pa sem spet nekaj objavila, kaj pa če to berejo tud v službi, že tako mam status mal prismuknjene ;-)?"

Sem dognala, da me vsaka zavestna samocenzura, pa če je še tako majhna in predvsem zavedna, vedno! odnese stran od mene same. 

 S cenzuro tega, kaj čutim in kaj je v meni, se omejujem in obenem dopuščam, da se moje osebne meje brišejo. Ne morem videti niti svojih slepih peg, skritih vzgibov, ki me delajo robotko. S cenzuro iščem potrditev pred drugimi. Ne zanašam se na to, da lahko v sebi generiram dovolj samoljubezni, da vzdržim pogled. Od kogarkoli in kadarkoli. Da se navežem na drugi konec vrvi in varujem, v naslednjem raztežaju pa sama vodim. 

Izjavljam, ker sem dovolj stara, da hočem živeti z integriteto tega, kar sem, čutim in mislim. Da so moje delitve vedno! osebne. Da je moja oseba moja meja, do kamor grem, popularnim  prilagoditvem pa govorim odločni ne. 

No, pa da vidimo, do kam me bo prineslo. In če pogledam mal nazaj, pa saj tako že večinoma živim, samo zavestno se zdaj odločam za to.

5. november 2019 

Malo o samoljubezni in strahu pred biti viden(a)

Teden, posvečen samoljubezni. Za mene teden subtilnih uvidov v mene samo, v prostor popolne iskrenosti do sebe, v zanke, v katere se zapletam in za katere hočem, da jih razrešim. Osvabajajoče je biti iskren. In zdravilno je za mnoge, če pustiš, da si viden v vsej svoji ranljivosti in strahovih in temnih sencah. To, da se pokažeš v vsem, kar si,  ne izključuje zmožnosti vodenja in odpiranja prostora za druge.  Postaviti se v center energij in voditi druge namreč pomeni, da si dovoliš predstavljati prav vse, kar je človeškega. In seveda čutiti, kar je v tebi, brez strahu, da te čustva podrejo na tla ali poženejo v beg, daleč stran.

-------------------------------------

Poznam te, podzavest, ki prideš na površje vedno ponoči, me prebudiš iz spanca in me - nepripravljeno in ranljivo - zasuješ s strahovi in negotovostmi. "Ni bilo dovolj dobro, na začetku sem pokazala preveč strahu in negotovosti, nisem prava voditeljica, koliko prakse še potrebujem, da se bom počutila udobno v središču pozornosti, zakaj me je še vedno tako sram, zakaj se delam, da mi ni nič..?"

To je moj standardni dialog in potem se zbudim, in se zavedam, da gre samo za glas v moji glavi, ki nisem jaz. Res, prav zares to nisem jaz. 

Je pa strah, ki vztraja, da ga slišim, kot mali otrok, ki vztraja, da ga dvignem v naročje in joka. Lahko ga slišim in obenem lahko čutim, kako se mi odpira srce in pride do mene val energije, ki me uspava v spanec. Ja, lahko se imam rada in prav nič ni narobe z menoj. Vedno je dovolj dobro, ker je čisto dovolj to, da sem.

Sram izraziti naše temne nočne misli nas drži stran od naše moči in od naše potopitve v ljubezen do sebe. Čustva ljubosumlja, sovraštva, nasilne misli, grozljivke, v katere se potapljamo, so včasih preveč za nas. Dokler niso. In dokler se krivda ne umakne.

-------------------------------------

Med urjenjem za vodenje srečanj meditacije dihanja nisem preslišala opozorila, da med 5 in 7 minuto meditacije VEDNO pridejo na površje naše negotovosti, ter da moramo biti pripravljeni in ne prepustiti energijam, da vodijo skupino namesto nas. Med vodenjem prvega srečanja sem negotovost začutila, a se ji lahko nasmejala v obraz. To je bila  moja največja zmaga in od tam dalje je šlo samo še na bolje. Od tam dalje sem začela uživati, kar me je najbolj presenetilo, ker do sedaj moje "službe" niso nikoli dovoljevale tovrstne zabave. Ko je srce odprto in ko univerzalna energija teče, pride do izmenjave med menoj in vesoljem in takrat je radost prisotna in pristna. Pravilo palca. In takrat se dogodi tudi celjenje. Ni treba, da je težavno. Lahko je lahkotno. 

Se veselim naslednje nedelje <3

9. oktober 2019- Joker 

“What do you get when you cross a mentally ill loner with a society that abandons him and treats him like trash? I’ll tell you what you get. You get what you fucking deserve.” - Joker 

“The worst thing about having a mental illness, is everyone expects you to behave like you don’t.” - Joker 

Kako zelo po najino: z Borutom sva na svoj prvi randi po rojstvu Davida, najinega tretjega mladička, šla gledat Jokerja, in ne kakšne lepe romantične komedije, recimo Yesterday.  Ostal mi je občtek teže v želodcu, in hitela sva domov, da mami ne bo preobremenjena, in občutek je ostal do danes.

Ljudje nosimo neverjetne spomine v svojih telesih in spomini določajo naša dejanja. Spomini, in ne sedanji trenutek. To mi je tako težko sprejeti. Da je vsak naš vsakdan prežet z iluzijami, dogodki, ki so se zgodili nekdaj. Prav nič ni frišno. In v tem smo si vsi na istem, povezuje nas torej naša ne-zaceljenost in ne naša celovitost.. Ali lahko sploh še kdo komu na svetu reče: "Wake up!! "Zbudi se!"?

Mogoče samo ne smem gledati takšnih filmov. 

Mogoče je čas za kakšno res dobro masažo.

Oktober 2019

Tretji oktober: Ta čudoviti veter, ki naju je danes pozdravil ob prihodu v spodnje prostore. Naša palma iz Hoferja se prepogiba in pleše, in limona je pognala toliko novih listov. Dokler bom tako zelo hvaležna, da lahko živim v hiši, ki mi je všeč, v središču narave in družbe, se nimam česa bati. In se veselim menjave letnih časov, jeseni in zime. 

Četrti oktober: Ko otrok pade dvakrat na glavo v pol ure. Ja madonca no. In pritisk na ramena se povečuje, spet, ampak zdaj vem (sic.), kako ga spustiti dol v Zemljo. Zemlja vse prenese, star slovenski pregovor. Veselim se, da bom šla danes lahko s sestrico na sprehod, ker je sonce in bomo z mami mal čebljale, David pa tudi. 

Sometimes, all we need are miracles (like a sunny day ) <3

September 2019

Seveda me je strah, kako bom izpeljala potovanje v celjenje. Napisati ga je bilo tako lahko, struktura je prava, vem, saj sem jo preizkusila na sebi znova in znova. Ne vem pa, ali se bom znala "umakniti" do te mere, da bom dovolj pretočna za odpiranje prostora za druge in za vodenje. A ne, Urši draga?

Odzivi meni bližnjih so prelepi. Globoko sem hvaležna,  ker mi ljudje zaupajo in me cenijo, v vsem, kar pokažem. Za mojo introvertirano dušo, ki se noče nikoli izpostaviti, da ne bi bila prizadeta, so lepe besede kot balzam. 

Junij 2019

Včeraj sta šla starejša dva na jadranje s prijateljem. Z avtobusom, ponoči.

Najprej sem pojedla ves čips, potem še čokolado iz hladilnika. Potem sem se stisnila k malickemu in uspelo mi je zaspati do polnoči. Ob polnoči sem se zbudila s povišanim utripom. Strah je prevladal ves čips in čokolado. Kaj če ju ugrabijo na wc-ju? Kaj če ju bo zeblo in ne bosta vedela, kje so njune spalke? Kaj če se izgubita?

Da bi umirila utrip, sem šla v Senovo sobo in pregledala vse njegove slikarske umetnine iz likovnega. Lahko bi naročila okvirje zanje, in še za Sanjo? Iskanje po netu mi je vzelo nekaj časa in to sem hotela. Ubiti čas. Zaskrbljenost pa ni in ni odšla stran.

Potem sem se spomnila Mazzinijeve kolumne o anksioznih  slovenskih materah, ki hodijo s potomci na faks. Na sprejemne. In sem se seveda počutila krivo, ker sem TISTA mami, ki ne zna spustiti svojih otrok.

Potem pa sem, že zelo utrujena, obsedela na robu postelje, gledala Grintavec in Kočno in čutila strah in zaskrbljenost. Čutila sem ju, dokler mi ni bilo slabo. in potem še malo. Tako kot pravijo modri, da je treba le čutiti in spustiti skozi telo. Uspelo mi je čutiti dovolj, da sem lahko zaspala. Ali pa sem zaspala zgolj zaradi utrujenosti?

Naš skoraj šestmesečnik je medtem mirno spal.

Danes pa je bil dober, lep dan. Prijatelj je sporočil, da so že ujeli ribo. Jaz pa sem malo manj slovenska mama.

April 2019

Delavnice za “osebni razvoj” obiskujem že od leta 1997, ko nas je zdaj moj Borut Lesjak peljal v Kalifornijo gledat C.Castanedo in se učit skrivnostnih magičnih kretenj v Arizoni. Kakšni lepi časi. Potem je prišlo obdobje theta zdravljenja, kanaliziranja, pa energijske kineziologije in učenj o meridianih. In zdaj je tu pranajama dihanje. Vmes pa toliko antropoloških razprav, da je glava res že mislila, da ima odgovore. Celo o sangomah – šamanih v Afriki sem lahko nekaj povedala.

Ker sem bila vzgojena v družini, ki je prisegala na racionalnost, sem svoje nenehno zanimanje za spiritualno skrila za študij antropologije, ki je bil ravno dovolj analitičen, da ni bil preveč odštekan. Celo svojo izostreno intuicijo sem lahko zakamuflirala v znanost o človeku… in po svoje raziskovala naprej, ker mi je bilo jasno, da obstaja mnogo več v nas samih, kot lahko zaznamo. In hotela sem temu “več” priti do konca, do koder grem pač lahko.

Lani, po prihodu iz Pariza, sem bukvarni predala skoraj vse svoje antropološke knjige in pospravila certificate iz številnih energetskih izobraževanj. Po tem “očiščenju” uma in prostora zadnjih 20+ let, ter po seštevku finančnih sredstev, vloženih v “delavnice” (priznam, na nekatere sem se tudi švercala J), poročam, da sem pametnejša za naslednje nauke, ki jih povsem gratis podajam naprej:

1. Osebni razvoj in najboljši stik s samim seboj lahko dosežem, če sem vsak dan sistematično, zelo natančno in neusmiljeno prijazna sama s seboj. To pomeni, da vsako, še tako majhno kritično misel, namenjeno sama sebi, zaustavim in si pošljem odobravanje in nasmeh. Pred velikimi ali malimi odločitvami se vprašam, ali so prijazne do mene, mojega telesa in duha. Ko zaznam, da so moji najbližji neprijazni z mano, si pošljem val odobravanja, takoj in nemudoma. Prijaznost me zanima v tolikšni meri, da bi o njej lahko napisala knjigo. S prijaznostjo dajem punčki, ki je na fotografiji, vsak dan velik objem.

2. Za osebni razvoj je nujno soočenje z vsemi bolj in manj travmatičnimi življenskimi izkustvi. Na žalost se travme ne kopičijo v mislih oziroma v našem racionalnem delu, temveč v telesu, ki zato včasih zboli. To velja tudi za vsa čustva, od katerih včasih zbežimo, ker mislimo, da so negativna, torej žalost, strah, jeza…Za soočenje z dogodki/čutenje čustev je nujno izbrati (meditativno) tehniko, kjer je telo aktivno, kjer čustva spravimo na površje in poslušamo, kaj nam sporočajo. Jaz osebno še nisem našla boljše od pranajama dihanja.

3. Ker je osebni razvoj veliko dela, je nujno uravnotežiti zadevo z veliko smeha in zabave. Karkoli zabavnega za nas počnemo, bo v redu.

Do sem sem zaenkrat prišla. Nameravam pa živeti še eno tolko let, tako da se nikoli ne ve, kam me pripelje pot.

Februar 2018

Naslavljanje zlorab v naši družbi je prvi in nujni korak k politikam izobraževanja, zdravstva, upravljanja. Otroci, za katere vemo, da so zlorabljeni, so zgolj vrh ledene gore. Koliko otrok je danes žrtev fizičnih, emocionalnih, duševnih zlorab, in jih ne vidimo? Kako se zlorabe kažejo? Kakšen je njihov končni učinek? 

Ne,  ne gre zgolj za marginalizirane posameznike iz socialnega obrobja, ki živijo v odvisnosti. Zlorabljeni otroci so tudi odrasle osebe, ki hlepijo po zunanjem potrjevanju, po občutku moči, ki jim jo daje nadvlada nad drugimi, po iskanju občutka varnosti v zatajevanju lastnih občutkov, po iskanju krivcev v zunanjem okolju. So v vseh plasteh družbe, med uspešnimi podjetniki, politiki, učitelji, zdravniki, policisti, mamami in očeti. 

Zato bi bil prvi in logični korak uspešnega političnega dogovarjanja prav naslavljanje zlorab v vseh njenih dimenzijah. Drugače se zgolj in samo lovimo v krogu in postajamo drug drugemu sovražni v popolnem nezaupanju.

December 2017

Kar je ljubezen do sebe na individualnem, je sočutje na kolektivnem.

In zakaj je sočutje tako težko vpeljati v politiko? V katerokoli organizacijo kot način vodenja večjega števila ljudi? Ne, ne zato, ker ni primerno in ker ne bi delovalo. Ne, ne...temveč zato, ker ljudje, ki so na najpomembnejših političnih/vodstvenih položajih, nimajo radi sebe. Zato si niti zamisliti ne morejo, da bi lahko delovalo.

Imeti rad sebe in čutiti sočutje ni bilo še nikoli v zgodovini človeškega obstoja zavestno in premišljeno pripeljano v politiko. Vedno je bilo in je del religije (kolektivno), družine (individualno) ali - v najnovejšem času - zloglasnega ženskega principa (na individualnem in kolektivnem nivoju).

Ljubezen do sebe in sočutje temeljita na povezovanju razumevanja in čutenja sebe in drugih. Na priznanju, da smo ljudje čustvena, in ne zgolj razumska bitja. Priznanju, da nas čutenje čustev dela človeške in razumne.

Čustovanje je osnovni gradnik našega povezovanja, naše humanosti. Tega se zelo dobro zavedajo vsi politični strategi, ki znajo s čustvi zelo uspešno manipulirati v času predvolilnih kampanj. Strah kot primarno čustvo, ki zagotovi varnost, je za manipulacijo še posebej dojemljivo. Ljudje, volivci, se zato odzivamo kot roboti: če strah, potem glas za varnost. Če brezup, potem glas za spremembo.

Avtomatizacija naših volilnih glasov še nikoli ni bila tako očitna kot danes. Kot da je predhodnica avtomatizacije naših delovnih mest. Kot da se prostovoljno pripravljamo na skoraj popolno redukcijo naših družbenih in političnih vlog.

Podobno se seveda dogaja ljudem, ki so na visokih političnih položajih in ki jim ni nikoli! dovoljeno ne čutiti, še manj pa kazati osnovnih človeških čustev. V slovenskem prostoru je odsotnost čustvovanja (prevedenega v humanost) dokaz učinkovitosti. V primeru g. Šamija sta na to lepo pokazala notranja ministrica in novi/stari predsednik države. V ZDA je odsotnost soočanja s čustvi negotovosti prevedeno v odkrite seksistične in politične napade na nasprotnike (predsednik ZDA). Ker čustev ne priznamo, jih ne moremo povezati z razumevanjem. In politika nima nobenega smisla več.

Kaj torej storiti?

Enostavno: odpremo politično! razpravo o 

- načinih organiziranja družbe/države, ki temeljijo na ljubezni sebe in sočutju;

- področjih, ki jih je v državi/globalno potrebno ponovno premisliti z vidika ljubezni sebe in sočutja (varnost-vključno s prehransko, naravni viri, načini menjave med nami);

-načinih, kako tak svet manifestirati (manifestacija na kolektivni ravni)."

Avgust 2017

Prihaja v moje življenje znova in znova. Kolektivno vse bolj pritiska na ljudi in izhoda ni več. Ali na vrata potrka vest ali pa CSD. Učinki so enaki. Družba, ki ima zaslombo v energiji individualnega, se poslavlja s tega Planeta za vedno. V bistvu je obstajala zelo kratek čas, na omejenem regionalnem območju (v Evropi in Ameriki), kar radi pozabljamo. Očitno pa je, da se ni prijela, da ne prinaša dobrobiti in da je v mnogih pogledih destruktivna.

Nahajamo se v času prehoda, ki je vedno malo kaotičen, saj se ljudje še vedno oklepajo posameznosti (zatorej toliko selfijev in obsedenosti s sabo v virtualnem). Ljudje kar težko verjamejo, da jim kolektivno lahko ponudi veliko več kot pa njihova posamezna življenja. In ja, tu so še človekove pravice, ki jih je težko misliti v kolektivnem. In sreča, ki za človeka pomeni nekaj popolnima drugega kot za ljudi.

Kakorkoli, tale post je reminder zame, da se moram zbrcati v rit in pisati o življenju v kolektivnem , ki ga živim. Da ljudje vedo, da obstaja.

Februar 2017

Od avgusta dalje, no, tam nekje,  me spremlja občutek tesnobe, ki mu ne morem uiti. In stopnjuje se in vedno je hujši. In zdaj je edino, kar lahko storim, da ga polno čutim  in govorim o njem in mu dam dihati in ga delim z drugimi, ker je tu in je tu in je tu. Očitno hoče, da je slišan, ker kot da dobiva svojo osebnost znotraj mene. Je v mojih gibih in v moji želji po sladkorju in v mojem večernem kozarcu vina in v moji predmenstrualni bolečini in v moji stisnjeni čeljusti. Ima svojo osebnost, ampak jo imam tudi jaz in jaz se ne dam.

Zjutraj, ko odprem oči, in vse prevečkrat sredi noči, dobim takoj, ko pridem k zavesti, eno tako veliko dozo kortizola v kri, kot v najhujši previsni skali brez klina sredi stene. Ampak jaz sem v postelji ob svojem možu ali otrocih sredi 16. okrožja v Parizu, imam prestižno luštno službo z mednarodnim pridihom, imamo se lepo in smo povezani kot še nikoli, po dolgem času sem v svoji moči in zavesti, zakaj torej? Zakaj me telo opozarja, da sem v nevarnosti in mi ne da dihati? Vedno znova in znova in ob najbolj vsakodnevnih opravilih? Ko se spomnim na osebo, ki je nisem videla nekaj let, ko pomislim na jutrišnji dan v službi, ko pomislim, da nimam več doma in da ni nikjer regrata, ki ga lahko dam v sok? In dnevi postajajo vse temnejši in ljudje vedno bolj zastrašujoči in kar naenkrat sem sama, sama, sama, v velikem mestu, in ne vidim več te neizmerne lepote in romantike, ki naravnost kipi iz Pariza na vsakem vogalu. Ne vidim več nabrežja Sene, kjer je zgodovina vrisana v vsak tlakovec sprehajalne poti in ne vidim več nasmejanih, prijaznih Parižanov, ki so vedno oni sami in se ne menijo ne za teroriste ne za turiste. In tako postane prej tako ljub odhod na tržnico grozeč, saj me množica straši in se bojim, da je zelenjava zastrupljena in hitim, hitim domov v stanovanje, s povešenimi rameni in topim pogledom.

Česa me je tako strah? Ha, česa me ni strah in kako da sem lahko  tako dolgo živela v občutku, da sem najpogumnejša ženska na Balkanu? “Super ženska?!! Strah me je, da nisem dovolj dobra za službo, za biti mama, za biti žena in za biti sploh!! Vsi me gledajo in se mi posmehujejo, ker sem tako butasta in smešna in ne spadam zraven. Ne znam ne angleško, ne nemško, ne francosko, še v slovenščini pozabljam osnovne izraze. Ne znam se izražat sploh! Izgledam ko kmetica in ne znam se oblačit. Seksualno sem popolnoma zaprta in sploh ne vem, zakaj. Nihče me nikoli ne pohvali in vsem sem odveč. Vsi mislijo samo nase. ZA VSE SEM SAMA. Vzdrževat moram celo familijo in odplačevat vse te jebene kredite. Kaj če zbolim, kdo bo skrbel za otroka? Privlekla sem jih sem in zdaj ne zdržim pritiska. In potem naj iz tega položaja še zastopam kao Slovenijo in dvigujem tisto tablico in vodim zasedanja in združujem ljudi in sem prijazna in odprta in povezujem vse barve sveta in zdravim ljudi….Faaaaak!!!!” Ting! Razbija mi v glavi in potem se spet znajdem zjutraj v službi, kjer se vse ponovi in “ljudje kar živijo in vidim na njihovih obrazih, da preživljajo vsak svoj pekel in tako iz dneva v dan in spet in spet…ampak ne, saj oni se imajo čist ok, samo Z MANO JE NEKAJ STRAŠNO NAROBE!!!”

No, in potem pride Borut in mi pove o varnem prostoru, kjer JE zapik in kjer se lahko potolažim in kamor grem, in o tem, da pomaga, če druge postaviš na prvo mesto in o postavljanju meja, in si želim, da bi si zapomnila, ko bo najtežje, na varen prostor….”pa sem preveč NORAA da bi si zapomnila, da obstaja varen prostor”…

to be continued…

September 2013

Srečevala sva se v vmesnem prostoru med besedami in plašnimi dotiki. Slutila sva skupna življenja in, ko je bilo težje, naju je povleklo skupaj. Najina izraza v tem svetu sta podobna, še vedno. Dušno sorodstvo se nam kaže na različne načine. Za naju je prihajalo v valovih, v redkih spominih drug na drugega, med leti življenj.

Hope to see you again soon, my brother <3

Julij 2013

Kaj imajo skupnega politične analize in kanaliziranje sporočil z višjih energijskih vibracij? Hm. Ukvarjam se namreč z obojim.

Za prvo potrebuješ strateško, politološko razmišljanje in nekaj podatkov, ki jih preliješ v verjetno, prepričljivo sintezo. Polje političnega je tudi v globalnem svetu precej predvidljivo, saj je interes (pa naj bo nacionalni, tajkunski ali transnacionalni) pogosto precej očiten, pravila interesnih  območij pa vsem znana. Seveda, nekateri brutalno sledijo lastnim interesom. Takim se lahko zoperstavi zgolj interes politično močnejšega. Drugi ubirajo subtilnejše poti, obdane z igrami demokracije in dolgoletne diplomatske prakse ter novih zavezništev. Nekateri so bolj, in drugi manj lepo vzgojeni pri pridobivanju denarja, političnega ugleda in moči. A igre interesov ne more spreminjati nihče. Ljubezen do moči je najmočnejša in najzapeljivejša gonilna sila za vsakim interesom, in zelo redki se ji lahko uprejo. Jungovo kolektivno nezavedno je prežeto z njo, in Želja po še več ostaja vedno nepotešena. Na mikro ravni jo podpira prav vsaka misel o spreminjanju drugih za potrebe lastnih interesov. Zato v svojih mislih spreminjamo svoje starše, sodelavce, otroke, podrejene in nadrejene, politike in državo.

Izstop iz igre interesov je mogoč, a zahteva res veliko poguma, vztrajnosti in potrpežljivosti.  Polno je ovir pred vstopom v svet, ki ga kroji moč ljubezni. Najprej, in to velja predvsem in tudi za slovenski prostor, so tu kolektivni predsodki, strah do duhovnega, new age flower power, energijskega, torej do vsega, kar je vsaj malo podobno “delu na sebi”. Zanimivo bi bilo raziskati, od kod ta strah izvira in koliko čarovnic je bilo v preteklosti zažganih na grmadah, da je tako globoko vsidran v nas. Ali pa gre za strah racionalnega dela nas samih, da mu bo odvzet primat in s tem ugled (pred drugimi). Torej, če želiš v slovenski družbi govoriti o odprtem srcu, ljubezni in možnosti zdravljenja z univerzalno energijo ljubezni, potrebuješ precej poguma, saj tvegaš najmanj sodbo, da se ti je tokrat pa popolnoma odpeljalo. Bi si upala trditi, da Slovenci lažje toleriramo korupcijo kot novodobno duhovnost. Korupcija je znana in domuje v varnih parametrih Balkana, medtem ko spiritualnost vedno nekako kliče hudiča in vabi v sekte, pametnim ljudem pa gredo kar kocine pokonci, ko vidijo vse tiste uboge zapeljane duše, ki jim zmešani spiritualni voditelji iz žepov vlečejo denar, ko jim obljubljajo nebesa.

A to je še najmanj, s čimer se soočam pri delu z energijo ljubezni, ki hoče prodreti in uspešno prodira tudi v naš prostor. Prenašanje sporočila o moči ljubezni je namreč sporočanje o moči nas samih. O tem, da imamo vsi možnost biti duhovni voditelji, da smo vsi obdarjeni z jasnoslušnostjo, jasnovidnostjo  in intuicijo brez meja, da smo zmoži ustvariti bogastvo sebi in drugim takorekoč čez noč, da lahko živimo brez strahu in interesnih sfer in uporabljamo ves svoj možganski potencial. Kako zanimivo bi bilo raziskati, zakaj se ljudje ne spominjamo svojih zmožnosti in zakaj nam je bila moč ljubezni do sebe odvzeta? Kdaj smo začeli verjeti, da je Bog zunaj nas in ne v nas samih?

Za izstop iz igre interesov in vstop v moč ljubezni je potrebno tudi precej vztrajnosti in vsakodnevnih rutualov.  Vsaka sekunda vsakdanjega življenja namreč šteje, da se spominjamo, česa vsega sta naše telo in naša duša sposobna. Naši možgani so v popolnosti usposobljeni, da v theta valovanju ozdravijo in pomladijo naša telesa. Naše srce je v neprestani elekromagnetni komunikaciji z drugimi in telepatija nam je vedno na dosegu (roke). A vsak korak v občutke strahu, obtoževanj in spreminjanja drugih odrine naše naravne sposobnosti “čaranja” na obrobje našega zavedanja. Kako je mogoče, da smo pripravljeni menjati realnost igre moči za ljubezen do sebe? Se mi zdi, da je to ključno vprašanje prihodnosti slovenske države in ključno vprašanje vseh energijskih terapij, ki sem jih izvedla do sedaj.

Danes sem – seveda ne po naključju – srečala precej uglednega in visoko situiranega prijatelja-politika, ki ve, da se ukvarjam tudi z energijskim zdravljenjem in ga seveda skrbi moja prihodnost. Je človek, ki pozna pravila igre interesov do obisti. Mi je dejal, da on pa ne potrebuje zdravljenja, razen seveda tistega, ki ga vsi potrebujemo. “Da nas kdo vsake toliko malo poboža”. Ja, saj za to gre. Zato vsi potrebujemo zdravljenje. Da se naučimo,  kakšen je občutek, ko se imaš rad. Ko ga bomo vsi osvojili, kakšni svetovi nas čakajo, kakšni svetovi! In kakšna Slovenija!

B., tale zapis je zate!

Februar 2013

Zelo rada imam pisanje Mihe Mazzinija. Slovensko družbo povzame in ji postavi ogledalo. Če bi bila Slovenija oseba, bi bil Mazzini lahko njen psihiater. Danes sem na njegovem blogu brala o slovenski potrebi po samouničevanju in kam nas lahko pripelje. Tale zapis je pravzaprav odgovor na njegovo oceno. Ponujam namreč rešitve za slovensko stanje, ki ga opisuje. Začnejo pa se – kje drugje kot pri – …ženskah.

V slovenski politiki in družbi primanjkuje žensk. Po številu in izpostavljenosti. Sama skoraj ne gledam televizijskih programov, z otrokoma sem namreč priklopljena na risanke, zato mi je razlika med tele-realnostjo slovenskega družbenega dogajanja in svetom domišljije še toliko očitnejša. V risankah, ki jih gledamo (od Petra Pana do Miyazakijevih biserov) je žensk v obilju, so aktivne v pripovedi in določajo, kako se bo zgodba končala. Česa se slovenske ženske lahko naučimo iz risank?

Najprej, da je leteti in sanjati dovoljeno. V novejši izvedbi Petra Pana se deklica Jane ne nauči leteti, ker je trmasta, emancipirana in ve bolje od vseh drugih (otročajev), da vile in leteči fantje ne obstajajo. Zato, da bi ohranila identiteto odrasle ženske, se ne pusti prepričati, da lahko tudi sama leti. Zakaj? Ker je resnica, ki jo je prejela od očeta-vojaka, ena sama, neleteča in trdno na tleh.

Poglejmo naše politično prizorišče. Kako besno se ženske držimo principov ene same, očetove resnice? Kako malo manevrskega prostora puščamo za drugačne poglede? Kaj če bi raje odprle srce in letele? Spreglejmo no vendar vsiljeno nam medijsko resničnost, ki nas deli na naše in vaše, na mačistične nacionalistične desničarje (ki jih pooseblja Janša) in iskrene upornice z nageljčki v rokah (ki jih pooseblja anonimna- kako simptomatično- ženska z naslovnice Dela). Odprimo oči vendar: vse vloge, ki jih – še posebej v času politične krize – pripisujemo tej ali oni strani so zgolj naučene, imitirane, copipejstane. Trik je očitno v tem, da se vsi obnašajo(mo), kot da so vloge prave, čisto zares prave! Zadnji Janšev nagovor ljudstvu še posebej razkriva, s kakšno lahkoto se človek ujame v svojo lastno vlogo, ko jo pripisuje drugim: prebivalce Slovenije je namreč na shodu za Slovenijo označil za leve fašiste. Ja, kakšno skropucalo pa je to? Kdo pri zdravi pameti pa se danes lahko identificira z „levim fašistom“ ali „levo fašistko“? Ženske, začnimo sanjati nove sanje: ignorirajmo vsiljene nam vloge in poglejmo ponovno ljudi za kulisami. Iščimo ljudi v političnem prostoru in ne oznak. Iščimo se takšne, kakršne smo bile pred zapovedjo o Resnici.

Kar nas pripelje k naslednji rešitvi za slovensko družbo. Biti in delovati brez pripisanih vlog, njim pripadajočih načel in predsodkov. Znamo biti me same in gledati, razumeti drugače, s srcem? Znamo (tudi) politično izbirati čiste, sveže perspektive? Nam mora Panova Zvončica res umirati pred očmi, da spremenimo pogled in začnemo verjeti vanjo? Čas je za politično stranko, katere namera bo združevanje, zdravljenje, iskreno vključevanje različnega, strpnost in zmernost do ljudi in sveta. Politična stranka, ki nosi namero ženskega principa, ki se previdno dotika sveta in verjame v pravljice in risane filme. Člani in članice stranke bi bili zmožni pogledati iz samih sebe, resnično neposredno odločati in sprejemati odločitve na osnovi drugačne interpretacije obstoječega družbenega in političnega stanja v Sloveniji. S Slovenijo in njenimi državljani ni prav nič narobe. Položaj, v katerem se nahajamo, je optimalen za naš razvoj in naše učenje na tej Zemlji. S preseganjem naših ujetosti se učimo imeli radi sami sebe in druge. Lahko vidimo naš ključen skupen izziv: vzpostavitev enakopravega odnosa z našim naravnim okoljem, z našo energetsko bazo in naravnimi viri.

In na tej točki se nakazuje tretja pravljična rešitev za slovenski samouničevalni nagon. Ženski princip, ki ga seveda lahko poosebljajo tako moški kot ženske, lahko pozdravi rane uničevalnih nagnenj, ki smo jim (po Mazziniju) priča vsak dan, na vseh ravneh slovenskega obstoja. Le kako bi se počutil samouničevani voznik iz Mazzinijeve prigode, če bi mladca stopila do njega in ga pogledala v oči? Ga potrepljala po rami ali – OMG – celo objela?!! Miha o njiju ne govori. Sta zgolj nema opazovalca dogajanja, ki bebasto gledata, kaj se dogaja. Čas je, da stopimo v dogajanje, direktno v risanko, in zahtevamo našo resničnost, naše sanje nazaj! Dobesedno. Potem ni omejitev, kaj lahko storimo skupaj. Moški in ženske, levi in desni, mali in veliki.

November 2012

Tale občutek je pa najpomembnejši, da ga razčlenim, saj najbolj vpliva na moj odnos do sveta in na mene v njem. To vedno rečem; ja, to se mi zdi pa res pomembno. In takrat res JE pomembno. ZDAJ, na današnji večer ni pomembnejšega opravila kot pa razčleniti ta občutek. Kajti moje življenje so moji občutki, in nič drugega.

Torej, občutek, da nisem dovolj. Da sem manj vredna kot vsi ostali. Da vsi ostali živijo v svetu lepih stvari in misli, mene pa ne bodo povabili zraven. Ker ne spadam zraven. In nikoli, nikoli ne bo drugače.

Ta občutek pride in gre. Ko ga ni, se ga ne spominjam. Ko pa pride, pa butne z vso močjo in včasih traja nekaj dni, da se poberem in zgradim eno od tisočih zaščit pred njim. Od kje se je vzel ta občutek, kdaj se je zasidral v moje telo in kje v mojem telesu je skrit?

V spodnjem delu trebuha, sončnem pletežu in čez srce se razteza. Prišel je v drugem razredu osnovne šole; nekega jutra sem stopila v razred in v pogledu mojih sošolk ni bilo odobravanja, temveč odvračanje, skorajda gnus. V mojem telesu pa temačna prikazen, ki sem jo vzela za svojo. Naslednji spomin je prikolica na morju, pred katero je moj slavni prvi fant in njegov še slavnejši prijatelj, jesta grozdje in tam sedi moja mami, s kuhinjsko krpo v roki, ki jo živčno vrti med prsti in takrat vem, da mi nismo dovolj dobri. Moje telo skenira, prepisuje, lovi geste moje mamice. Zakaj nismo dobri, kriči zraven? Saj vem, da ni vse tako, kot bi moralo biti, in da se v naši kuhinji med vilicami kdaj znajde tudi zobna ščetka, ampak zakaj? V spominu je tudi sprehod po Ljubljani, kjer so ljudje moderno oblečeni, moji čevlji pa niso pravi in moja jakna je od mojega očeta. Skrivam roke in obraz pred ljudmi in vsi se pogovarjajo, mene pa ne vidi nihče. Nočem, da me vidijo, saj me lahko pogledajo samo z neodobravanjem, skorajda gnusom. Kaj pa ti delaš tu, ki ne spadaš zraven, ha?

Včeraj smo z mojo lepo družino obiskali sejem Art, kjer so nas čakale štiri čudovite pravljice za našo novo hiško. Vsi, prav vsi ljudje na sejmu so izgledali v stiku s seboj in dovršeni; stavba, kjer so razstavljali svoje čudovite kreacije, pa sanjska. Ko sem se sprehajala pod odprtim nebom in ovohavala zrak, ki še vedno ni moj, je moja punčka planila v jok, moj sine pa se je umikal pred pogledi. Čutila sta mojo negotovost, pomanjkanje ljubezni do sebe in pomanjkanje zaupanja v njiju.

Zato danes diham in dihala bom jutri, in vsak dan, dokler občutka ne preplavi svetloba in ga odnese na drugo stran sonca. Diham zdajle. Za mojo mamico in moja otroka, z vso ljubeznijo do sebe. Diham, vdih in izdih. In z menoj diha vsak, ki se je kdaj v življenju počutil ne dovolj.

November 2012

V moji glavi so iglice, ki pridejo z vsako mislijo o denarju. Take, ki visijo s streh v času najhujšega mraza, ampak ne velike, temveč drobne, drobljive. Piknejo in že odletijo. Zapustijo občutek popolne zmede in nelagodja; občutek, da moram nekaj domisliti v zvezi z denarjem, drugače ne bo miru. Naprimer: „Spet ne vem, kam je šlo tistih 200 evrov“?!

Vse pa se je začelo v tisti omari, ki je moj prvi spomin na življenje. Sosedova Mija me je zaprla vanjo, ko sem bila še res mala punčka; tam sem bila izgnana iz raja varnosti in topline.

Kakšno pogodbo s hudičem sem podpisala takrat, da je varnost mojega srca s takšno lahkoto nadomestil denar, ne vem čisto dobro. Ampak odvezujem jo še danes in iglice so moj vsakodnevni opomin.

November 2012

Rada bi vam povedala o času, ko sem zaprla srce in dovolila, da ne čutim več ničesar.

Bilo je v naši stari hiši, ki danes ni več naša; kupila jo je mlada družina, z vso navlako vred.

Moj oče je stal med vrati moje otroške sobe in mi želel nekaj povedati. Želel je navezati stik z menoj. Ocenjeval je mojo prvo objavo v časopisu, na katero sem bila kot mlada študentka seveda zelo ponosna. Želel se je izraziti. Želel me je naučiti, da bom bolje, predvsem pa bolj všečno pisala. Zato je govoril o stavčnih zvezah in odvisnikih, ki naj jih ne uporabljam preveč.

Govoril je in govoril, sama pa sem ležala v postelji, v dveh gubah, s krči v trebuhu. Njegove besede so me zadele kot kopja, naravnost v pleksus; moja kri se je razlivala po postelji, dokler ni od mene ostala samo še prikazen, prazno telo, brez občutij in brez diha.

Takrat, v trenutku, ko je zadnja beseda zadela moje srce, sem dovolila, da se zapre. Obenem so se zaprla tudi vsa občutja. Od takrat dalje nisem več čutila veselja, ljubezni, sovraštva, strahu ali jeze. Razumela sem jih še vedno, čutila ne več. Prazen nič je ostal za menoj in z besedami, ki jih prišem, se ponovno oživljam iz tiste lužice krvi, ki je še vedno razlita po moji otroški postelji.

Hočem se nazaj! Zahtevam moje srce nazaj, moje besede, moje nasmehe, mojo norost in odvisnike, mojo predanost pisanju in sporočanju!

Dragi moj oče, ko se ponovno sestavim, boš na novo sestavljen tudi ti, ne bo več negotovosti, ki je vela iz tebe, ko si mi hotel pomagati, ne boš več čutil potrebe, da bi spreminjal svet zato, da bi te imel rad. Rad se boš imel in ponosen boš na svoje besede, ne bo se ti treba več skrivati za komentarji in sinonimi. Rada te imam!

November 2012

Moje ime je Hana in sem antropologinja.

Povedala vam bom, kako hodim po poti, ki se ji reče pot srca. Vsak dan se odpravim. Hočem videti, kam me bo pripeljala. Včasih me je zelo strah, da se na njej izgubim. Posebej takrat, ko me preplavijo težki spomini, ko se moj trebuh močno napne in moj pogled povesi navzdol. Potem pa pogledam drevesa, kako se božajo med seboj, kako se igrajo z vetrom in kako brez nuje živijo. In se pomirim. Spomnim se, da je tudi v meni drevo. Zato bo moja prva zgodba o drevesih in njihovih koreninah.

Moj dragi stari oče je umrl, star 24 let, dva dni pred rojstvom mojega očeta. Komaj se še spominjam, kako brezkrbno zre v svet osemindvajsetletnik, poln idealov in mladostnega nemira. Vse je tam, še neuresničeno, in svet še ni tu in zdaj, temveč tam nekje v prihodnosti, za obzorjem.

Moj stari oče je umrl med drevesi. Pravijo, da je bi privezan na drevo od zgodnjega jutra do poznega popoldneva, ko so ga usmrtili fašisti. Ob prvem novembru sem zrla v tista drevesa, na sredini vasi, moja koža se je ježila, in čeprav je bilo sredi belega dne, si nisem upala zakorakati med jesensko listje. Iz gozdička na sredini vasi je še vedno, po 68-ih letih, vela smrt.

Potem pa sem zaslišala starega očeta, ki mu težko rečem star, saj je mnogo mlajši od mene, ki mi je prigovarjal: “Vse je v redu. Vse je v redu.“

Moj stari oče je umrl, star 28 let, in pred smrtjo mu je drevo, na katerega je bil privezan, dalo vso toplino, varnost in domačnost, ki jo potrebuje mlad človek na umirajoči postelji. Njegovo drevo mu je v mrzlem januarskem dnevu leta 1944 pomagalo, da je odšel mirno, brez kričanja in upiranja, z odprtim srcem. Odšel je naravnost do mame mojega očeta, ji dal roko in jo potolažil: „Vse bo v redu. Vse bo v redu.“

Danes božam drevo, ki je ljubilo mojega starega očeta, da ni odšel sam. Poglej, vsi smo povezani, v mojih koreninah je strah tvojega ata, v mojih vejah je njegov dih, v moji krošnji spi njegova duša, v mojem deblu je še vedno njegova kri. Ljubim, ljubim drevo, ki daje zavetje tudi mojemu dihu.

Nasvidenje, ata, vem, da me čuvaš. Ko se moji otroci podijo okrog dreves in igrajo v gozdu, sem vedno doma, na varnem.

September 2010

Silno deževje, dobodošlo, kot da si spralo tesnobne misli in skrbi o prihodnosti, le kako bomo uvedli malega v vrtec brez joka, kako bomo potlej uspeli vse ritke oprat in očistit,usta nahranit in se zraven zabavat, kako bom imela čas biti srečna. Skrbi so se umaknile risanju po modrem, rumenem, oranžnem papirju, Pikiju, ki dobi sestrico, Vozniku Niku in avtomobilčkom, ki šibajo neumorno. In čebljanju, ki vsak dan dobiva značilnosti modrujočega govora, ter se ga ne morem naposlušat. Se trudim bit družabna tud za odrasle ljudi, načrtujem silne izhode in večerne obiske, pa je ponavadi kmalu konec pretvarjanja. Trenutno sem mama najraje in res je čas, da se začnem sprejemat kot tako.

Tudi ukvarjanja z merili, kdo je dober oče in kakšni so pogoji zanj, je ma bože fala, zaenkrat konec. Pridejo misli, ponoči, ko se počutim samo in odgovornost pade name kot stara kredenca, ter tolčem po sebi in drugih, dokler proti jutru ne zaspim, potem pa se zjasni in mali reče ati in je spet vse na svojem mestu. Danes pričakujem od neba, da se bo slej ko prej zjasnilo, da nam ne bo zalilo stropa v kuhinji, and that’s all. Zdaj si greva pa Galactico ogledat, dokler se mali ne zbudi. Čau.

Maj 2010

Mala pikica v trebuhu mirno raste in se pogovarja z vesoljem, srček mali utripajoči, mene pa vsako noč sanje vržejo v drug spomin, tako da dneve preživljam v srednješolskih atmosferah, z občutkom nepričakovanega in mavričnega, v objemih bivših in davno pozabljenih, prestrašena, celo med stenami Stebra. Spomini se kopičijo, in komaj jih uspem vse sproti predihati. Ko zagledam moja fanta, ki me gledata v oči in sprašujeta, “ja kam si pa spet šla”, lahko zavzdihnem samo tisto odrešujočo, “hormoni”. Krivi so tudi za izbruhe nagle in pravičniške jeze in občutkov neizmerne ljubezni. Pravzaprav nisem za na cesto.

Marec 2010

Doma smo ostali, da se lahko sprehajava po opustošeni pokrajini, pod elektično napetostjo, Černobilskim soncem, redkimi snežinkami in burjo, ki se je s Primorja prebila do pobočij Toškega čela. Letos se pomlad in zima igrata skupaj. Otrok pa se je, skorajda z nasmehom, odpovedal dojenju.

Načrtov in sanj je veliko velikih, uresničujejo pa se male dnevno. Avstralski divji lov smo zamenjali za divje plezanje na oranžni kavč in kobacanje na difu. Tujina nas čaka bližja kot pa naši zasneženi hribi. Ob planinski cerkvi je kljub temu škripalo pod nogami, kot že dolgo ne.

Rada imam večere, ko se dobimo in tolčemo po mizi z rokami. Potem plavamo s ta črno raco in se uspavamo ob zvezdah, tudi takrat, ko jih ni. Za nas so vedno, me prešine; potem izginejo vse turobne misli in telo se dvigne od tal. Sanjam, kot že dolgo ne, ljudi, ki sem jih že pozabila. Trudim se močno, da ne bi čakala.

Februar 2010

Zjutraj je otrok prvič ubil življenje. Mala mušica se je zapletla med mini prstke in ni je bilo več. Začudeno me je pogledal. Življenje žre življenje.

Na postajališču LPP sta se dvojčka s prsti sprehajala po zemljevidu Ljubljane, njuna mati pa je s cigareto v roki in ljubeznijo v utrujenih očeh opazovala njuno poceni opravo. Don’t worry, You’re doing your best!, sem ji klicala v mislih.

Med potjo v službo mi je o zavedanju govoril Tolle, ki mu verjamem.

Januar 2010

2020 je leto, ko ni več prihodnosti.

Na tistem hribu se hrastom krošnje še vedno zibajo v vetru, borovci pa dišijo po morju. Rdeča hiša z belimi polkni še stoji in se že od daleč smeji gostom, sijoči otroci pa se podijo po klancu navzdol in navzgor. V deželi brez prihodnosti je gibanje neomejeno in lebdeče, misli pa se pretakajo kot studenčnica, iz katere lahko zajemajo vsi.

V 2020 lahko zaide vsakdo, saj vsak nekdo je. Res, največ je še vedno takih, ki pridejo zgolj na obisk, takorekoč na kratek ogled, potem pa se vrnejo v svoja življenja in druga leta. A 2020 vedno priporočijo kot dobro letino, ki jo je vredno preiskusiti, saj nosi v sebi okus svežine, ki je drugim letnikom nedosegljiva. Potem so tu tisti, ki ostanejo malo dlje. Poročajo o nenavadnih dogajanjih, predvsem v zgodnjih jutranjih in večernih urah, ko se celo razumnikom lahko dogodi, da mislijo tuje misli in si ogledujejo svoje prav od blizu. Telo, čeprav obteženo od težjih let, se zna dvigniti in zalebdeti nad tlemi, in to ne zgolj za nekaj trenutkov, temveč mnogo dlje, toliko, da je naključje mogoče popolnoma izključiti.

Ostanejo tisti, ki 2020 tudi slišijo. Ne morejo drugače kot ostati, saj je zven popolnih dvojic v nepregledni množici okroglih, nasmejanih krogov neustavljivo privlačen. Med lebdenjem, ki so ga že povsem osvojili, se jim misli prepletajo kot v najslajšem ljubezenskem objemu. Živijo v potapljanju na dah. Leto 2020 obstaja v vseh, ki pomislijo nanj in se nasmehnejo. “Dober dan!”

December 2009

Punčka,  o kateri pišem, je vedno nosila hlače. Razen takrat, ko se je pretvarjala, da je pevka. Na gramofonu si je zavrtela svojo najljubšo pesem z naslovom “Ljubi me”, oblekla rdeče krilo, se postavila pred ogledalo in v roke vzela nevidni mikrofon. Priprla je oči in pela ravno toliko glasno, da je niso slišali starši v sosednji sobi. Seveda bi se vdrla v zemljo, če bi jo kdo našel, tako pojočo, v krilu.

Njeno življenje je bilo ravno tako posebno kot vsa druga. Včasih je sanjala trepetajočega srnačka pozimi, zvečer je pogosto videla oblačno nebo, če je zaprla oči, še pogosteje pa je med zrenjem v nebo videla mesec, razpotegnjen čez cel horizont.

Če nečesa ni želela videti, je močno zamižala in pozabila. Nemogoče je določiti, kdaj je pozabila prvič. Mogoče takrat, ko je sedela v svoji sobi in poslušala razbijanje v sosednji. Ali pa takrat, ko ji je fant povedal, da se videva z drugo, ki nosi krila. Verjetno pa takrat, ko je zaprta v omari nemo čakala, da jo najdejo in se pripravljala na smrt.

S pozabljanjem se je v njeno srce naselil hlad. Pozabljala je vse pogosteje, dokler ni pozabila, česa jo je prazaprav strah. Otrpla in hladna je bivala in se družila z ljudmi. A ko se jih je poskušala dotakniti, je odskočila. Seveda, bili so vroči, mnogo prevroči.

Tako je postala ženska z ledenim srcem, ki se pojavljajo povsod. Samozavestno je pozabljala še naprej. Vsak večer je zaspala v sen brez sanj. Sanj se dolga leta ni spominjala. Potem pa je neke noči sanjala sebe, kako spet poje v rdečem krilu. A tokrat ne sramežljivo, pred ogledalom v svoji sobi, temveč pred množico ljudi, tisto znano “Ljubi me”. Nasmejana, nežna, topla. Ljubi me, ljubi me…

Ko se je zjutraj zbudila, je vedela, da je čas za spominjanje.